Leto dni življenja, kot ga še ni bilo: Tišina prižiga jok, oblast prižiga jezo

11:52 je ura, ki ima za Novosadčane in druge prebivalce Srbije že leto dni povsem drugačen pomen kot poprej. 1. novembra lani se je namreč točno ob tej uri na železniški postaji v Novem Sadu zrušil betonski nadstrešek in pod seboj pokopal 17 ljudi. Preživel je samo eden. Med umrlimi so bili najstniki, starejši, Srbi, tujci, tudi petletna deklica.

Tragedija je pretresla mesto. "Nisem mogla verjeti, da se to dogaja v mojem mestu, v 21. stoletju, na postaji, ki je bila prenovljena in le nekaj mesecev prej svečano odprta ob spremstvu najvišjih državnikov," se zdaj spominja novinarka N1 Srbija Ksenija Pavkov, ki je 1. novembra lani poročala izpred železniške postaje. Za mesto je bila izjemno pomembna. Ljudje so tam čakali na vlake in avtobuse, pod nadstreškom pa so zavetje iskali brezdomci. "Vsak je poznal nekoga, ki bi lahko bil tam. Vsak, ki je imel otroke, je preverjal, kje so," se tragičnega dne spominja profesorica Jelena Kleut z novosadske filozofske fakultete.

Nekateri njeni študenti so tam bili tik pred zrušitvijo. "Kaki dve uri, preden se je zrušil nadstrešek, sem sedela pod njim in čakala prijatelje," pripoveduje študentka z novosadske filozofske fakultete Natalija Petrović, ki smo jo z njenim sošolcem Borisom Kojčinovićem srečali prav pred postajo. Kljub temu da smo se njene podobe že dodobra nagledali, je pogled nanjo v živo povsem drugačen. V njeni okolici vlada vzdušje, podobno tistemu, ki ga srečaš na pokopališču. Ograja z imeni žrtev, plišasti medvedki, uvelo cvetje, pogorele sveče, potrgano železje, ki nemo visi iz zidov, ter razpokana tla ga le še okrepijo. Postaja je zaprta, radovedneže, ki zatavajo na peron, odganja varnostnik. Meščani morajo na vlak na drugo postajo.

Kako in zakaj se je zrušil nadstrešek na železniški postaji, ki je bila leta 2022 obnovljena, po skoraj letu dni ni jasno. Tožilstvo vodi preiskavo in je zaslišalo ter pridržalo več ljudi, med drugim tudi nekaj vodilnih v Železnicah Srbije ter bivša ministra za gradbeništvo Tomislava Momirovića in Gorana Vesića, ki sta v hišnem priporu. Gradbeni strokovnjaki ocenjujejo, da so med obnovo nadstrešek preobremenili, mediji so poročali, da na postaji pred odprtjem niso opravili vseh pregledov. Komisija, ki so jo ustanovili državljani, je s prstom pokazala na predsednika Aleksandra Vučića in njegove sodelavce in opozorila na več napak. Da bi se "nadstrešek" lahko zgodil kjerkoli v državi in da bi lahko zaradi državne malomarnosti življenje izgubil kdorkoli, smo v treh dneh našega obiska v Srbiji slišali večkrat.

Tišina je prižigala jok, oblast je prižigala bes

Ljudje so bili v prvih dneh po tragediji šokirani, po mestih pa so že potekala zborovanja. Sprva v tišini, s prižiganjem sveč in večminutno tišino v spomin na umrle. Ta je bila po besedah novinarke Pavkov prelomnica, ki je kazala posebnost teh protestov. "Ko sem se prvič znašla v tej tišini, sem jokala. Starejša soseda mi je pripovedovala, da je gledala prenos po televiziji. Gledala je okamnele ljudi, ki so stali in molčali, in tudi ona je stala sredi dnevne sobe, molčala in jokala," opiše efekt katarzične tišine, ki je postala zaščitni znak vseh kasnejših zborovanj.

A v pretresenih ljudeh se je začel zbujati bes, ki so ga dodatno poganjale reakcije oblasti. Denimo izjava srbskega predsednika, da so med prenovo na postaji obnovili vse, le nadstreška ne. "Ta laž se je pojavila, ko so izpod betona še vlekli trupla," poudari novinarka N1 Srbija. Novosadski študent Boris Kojčinović se spominja, da so imeli prvi protesti močno žalostno noto, ki pa je nato zaradi odnosa oblasti prešla v bes in kljubovanje z jasnim sporočilom, da je bilo vsega skupaj preveč. Prva taka epizoda je bil protest 5. novembra, ko so protestniki v Novem Sadu kamenjali mestno hišo. "To je bilo nekaj, kar je obeležilo začetek ere in novega življenja, ki smo ga nato živeli v tem letu. Bilo je povsem drugačno od starega življenja," pripoveduje študentka Natalija Petrović.

Na protestih, ki so se odvijali tudi drugod, je fokus ostal na žrtvah tragedije. Tako so z nekajminutno komemoracijo v tišini 22. novembra sredi manjše ulice v Beogradu umrle počastili tudi študenti fakultete dramskih umetnosti (FDU). Med tem pa jih je skupina ljudi napadla in poškodovala nekaj študentov ter profesorjev. Kot pravi študentka FDU Danica Lazović, so s kolegi ves vikend tuhtali, kaj naj storijo, in se nato odločili za blokado fakultete. Za to so se odločili zaradi pretresenosti ob napadu ter velikega pritiska, ki bi ga blokada vršila na oblast. "To je bil eden od najboljših načinov, da zamrznemo celo sliko v državi, da ljudje malo obstanejo in razmislijo, ali je vse v redu," pojasni.

FDU je prvih sedem dni sama orala ledino blokadam. "Zdelo se nam je, kot da je to mesec dni. Prvi teden je bil najtežji, ker nismo vedeli, ali se nam bo kdo pridružil ter kakšna bo reakcija javnosti in oblasti. To bi se lahko takrat tudi končalo," pripoveduje Lazović. Študentom FDU so se postopoma pridružile fakultete po vsej Srbiji. Dokončno se je rodilo študentsko gibanje, ki se je postavilo na čelo upora proti oblasti Aleksandra Vučića in njegove Srbske napredne stranke (SNS).

Eden brez drugega ne morejo več živeti

Gibanje že od začetka nima vodstva ali predstavnikov. Tako so tudi naši sogovorniki poudarjali, da izjave ne dajejo v imenu vseh študentov. O vsem odločajo na plenumih, kjer so vsi študenti posamezne fakultete. "Ideja je bila, da vse študente, ki so zraven pri blokadah, vključimo v sistem odločanja," pojasni študentka Emilija Milenković, ki je vodila prvi plenum na svoji beograjski fakulteti za politične vede. Na plenumih imajo dnevni red, razpravo in glasovanje o posameznih predlogih in sklepih. "Najpomembnejše je posvetovanje. Da razpravljamo, izmenjujemo argumente, da ljudje med seboj govorijo. V Srbiji zelo dolgo nimamo nobenega dialoga in prostora za dialog, zato smo ga postavili v plenumih," logiko za takimi sestanki pojasni Milenković.

Blokadam fakultet je sledila vrsta ogromnih protestov v Beogradu, Nišu, Kragujevcu in Novem Sadu z zgodovinskimi udeležbami. Tu je bila splošna stavka, pa blokadi Autokomande in radiotelevizije Srbije. Svet je navdušeno spremljal pešačenje z vseh koncev Srbije na proteste, kolesarjenje v Strasbourg in tek v Bruselj. Vse to so ob vedno večji naklonjenosti ljudi organizirali študenti. Skupne akcije so študente močno povezale. "Spoznal sem veliko kolegov, s katerimi prej nisem sodeloval. Šli smo od tega, da smo neki posamezniki v svojih svetovih, na to, da eden brez drugega ne moremo živeti," premik oriše novosadski študent Boris Kojčinović. Povezovanje je steklo tudi med študenti in profesorji. Kot pravi profesorica Jelena Kleut, se je šele z blokadami, pritiski in začetkom študentske borbe prvič vzpostavila delujoča akademska skupnost študentov in profesorjev.

Sodelovanja so rodila zanimive projekte. V Novem Sadu so študenti ustvarili svoj medij Blokada Info. Vsak je poprijel za tisto, kar najbolje zna: študenti s fakultete za matematiko skrbijo za tehniko, študenti umetniških smeri za produkcijo in snemanje, s terena poročajo študentje novinarstva. Podoben projekt na družbenih omrežjih vodijo tudi študenti FDU, ki občasno snemajo svoj dnevnik. Kot pravi študentka FDU Danica Lazović, se je vse skupaj kljub obilici dela začelo z lahkoto. "Mnogi smo se v nekaj mesecih naučili več, kot bi se v štirih letih študija. To je bil pravi trenutek, da ljudem pokažemo, da jih tudi mladi lahko obveščamo in to počnemo na zabaven, a objektiven način," pove.

Proti režimu s humorjem

Humor in zabavo je pri študentih kljub resnosti njihovega boja in osredotočenosti težko spregledati. Kot pravi Lazović, so na protestih dokazali, da se je mogoče proti režimu boriti tudi s humorjem. Čeprav nekatere njihove parole zvenijo smešno, so odraz resničnega stanja. "To je smešna država in edini način, da se borimo proti temu, je, da odgovarjamo na isti način, kot nas oni nagovarjajo. Z neko dozo posmeha," pojasni študentka dramskih umetnosti.

Za številnimi odmevnimi akcijami ter lepimi trenutki srbskih študentov pa stoji zelo trpka in temna stran. "Moji prijatelji so bili med tistimi, ki so dvignili Novi Sad na začetku. Danes niso svobodni državljani republike Srbije," pravi študentka Natalija Petrović. Nekateri njeni prijatelji so se pred sodnimi procesi zatekli v tujino, drugi so v priporu. Po besedah odvetnice Sarah El Sarag, ki študentom nudi pravno pomoč, je bilo aretiranih ali priprtih med 50 in 70 študentov ter aktivistov. Nihče sicer še ni bil obsojen. Tožilstvo jim očita kršitve zakona o javnem redu in miru, napade na uradne osebe in celo rušenje ustavne ureditve. Obtožbe v nekaterih primerih zvenijo veliko bolj resno od dejanj obtoženih. K rušenju ustavne ureditve po besedah odvetnice sodi že premikanje smetnjaka na sredino ulice, napada na uradno osebo pa je bil obtožen fant, ki je poškropil policista z vodo. Trenutno je v hišnem priporu.

Odvetnica pri tem opozarja na očitne dvojne vatle v pravosodju. Policija po njenih besedah uporablja posnetke z družbenih omrežij, da bi identificirali domnevne storilce kaznivih dejanj. Ko so na posnetkih simpatizerji oblasti, ukrepanja ni, in tako resnega pregona denimo niso bili deležni vsi, ki so napadali protestnike. "Če pa med protestom na sredino ulice premaknete smetnjak, bodo poiskali, kje živite, s kom živite, vaše ime in vse vaše podatke. Če ste član SNS ali njihov volilec, se sodni postopki odmikajo in vlečejo. Če ste običajni državljan, pravosodje deluje najhitreje na svetu," stanje opiše El Sarag.

Država je študente in profesorje disciplinirala tudi na študijskem področju. Blokad študijskega procesa je konec skoraj na vseh fakultetah. Študenti morajo v septembru in oktobru opraviti vse izpite, po tem, ko skoraj vse študijsko leto niso imeli predavanj. Profesorji so jim pod vladnim pritiskom poslali gradivo in posnetke predavanj. "Nihče se ne vpraša, ali smo mentalno, fizično in materialno pripravljen za to," pove študent Kojčinović, ki meni, da je študentom najtežje prav zdaj. Kot opozori, si ponavljanja letnika mnogi zaradi državnega kritja šolnine ne morejo privoščiti.

Močno so se s podporo študentom žrtvovali tudi profesorji. Kot pojasni profesorica Kleut, je njihovo delo v pogodbah določeno kot 50 odstotkov predavanj in 50 odstotkov raziskovanja. Ker predavanj ni bilo, jim je država najprej vzela polovico, nato pa aprila določila, da raziskovanje predstavlja le še 12,5 odstotka dela. "Tako smo tri mesece dobili le po 12,5 odstotka siceršnje plače. Za asistente je to grozljivo malo, govorimo o rangu 15 evrov za ves mesec," razlaga. Kar nekaj njenih kolegov je poiskalo dodatno delo v pekarni, pri dostavljalcih ali kje drugje. Nekateri mladi asistenti so s fakultet odšli. Preživetje je zagotavljala izjemna solidarnost. "Skupnost IT podjetij je ustvarila solidarnostni sklad. Bilo je tudi kar nekaj povsem lokalnih iniciativ," pove sogovornica.

Zakaj niso obupali in odrekli podporo blokadam? "Zato, ker so to moji študenti. Njihova pripravljenost na žrtev je motiv za vse nas," brez pomislekov odgovori Kleut. Po vrnitvi na fakultete zopet prejemajo celotno plačo, ob tem pa čakajo na povračilo odvzetih delov. Tistim, ki še naprej vztrajajo pri blokadah in še naprej prejemajo zmanjšane plače, sedaj pomagajo kolegi, ki so se vrnili na fakultete.

Pogledi študentov segajo daleč v prihodnost, prek volitev

Pritiskom kljubujejo tudi študenti. "Tu obstajata dve opciji. Ali se boriš za boljšo prihodnost ali greš iz te države. Če odnehamo, režim pa obstane, bo še kako uporabil vse možnosti, da se nam maščuje," je jasna beograjska študentka Emilija Milenković. Njena novosadska kolega poudarjata, da so jim v težkih trenutkih izjemno moč dajali ljudje. "Na začetku so bili v težkih trenutkih oni tisti, ki so nas opominjali, zakaj to počnemo. Spomnili so nas na to, da nismo sami in da prepoznavajo pomembnost tega, kar počnemo," pojasni Natalija Petrović. Da je bilo težko, priznava tudi beograjska študentka Danica Lazović. "Na koncu dneva pa lahko vržemo na papir, kaj vse smo dosegli, koliko ljudi smo aktivirali ter jim pokazali, da imajo mesto v družbi in da je zelo pomembno ne ostati tiho. Tišina je strinjanje s tem, kar oni delajo," pove.

Študentsko gibanje, ki zadnjih nekaj mesecev zahteva razpis volitev in snuje svojo listo, je precej raznoliko. Na protestih je mogoče videti tako levičarske kot nacionalistične simbole. Po besedah Emilije Milenković se gibanje trudi uravnotežiti razlike, ki pa so jih zaradi pomembnejšega cilja za zdaj dali na stran. "V trenutnem sistemu je prostor samo za boj proti zlu in nedemokratičnemu režimu," pove. Prelomnica bodo zanjo volitve, na katerih upa, da bo zmagala študentska lista. "Ni dovolj samo zmagati. Treba je ustvariti politično kulturo, ki nam manjka. Tako kulturo, da naš narod ne bo potreboval močnega voditelja, ampak da se bo lahko samostojno vključil v odločanje, da bo nadzoroval in spraševal. Šele takrat bomo v naši državi imeli dolgoročno in vzdržno demokracijo," pravi. Njene besede dajo vedeti, da pogledi študentov segajo daleč v prihodnost, veliko čez volitve.

Naši drugi sogovorniki poudarjajo, da je študentsko gibanje v letu dni doseglo marsikaj. Profesorica Kleut tako poudarja, da so ljudem vrnili upanje ter jih prepričali, naj se organizirajo in se ne bojijo. Na študentski poziv so se ljudje v soseskah povezali v zbore, ki rešujejo težave v skupnosti in pomagajo gibanju. Zbor naše sogovornice se je aktiviral pri pranju perila za vse gostujoče protestnike, ki bodo 1. novembra prišli v Novi Sad. A imajo recimo tudi pravno skupino, ki reagira na vse krivice in nepravilnosti v okolišu. "Ljudje, ki niso bili zadovoljni s stanjem v državi in v opoziciji niso videli alternative, so nekaj vzeli v svoje roke," sklene profesorica.

Novinarka Ksenija Pavkov kot največja dosežka študentskega gibanja izpostavi solidarnost in empatijo. Kot pravi, so za generacijo Z dolgo mislili, da je apatična in zagledana v telefone, a je sedaj pokazala, da je še kako empatična in solidarna. "To jim je uspelo prebuditi v celem narodu," poudari. Prvi dnevi blokad, ko so ljudje na fakultete prinašali hrano in odeje, so jo spomnili na odnos do partizanov. Odvetnica Sarah El Sarag medtem opozarja, kako globoke spremembe prinašajo študenti. "To, kar dela ta generacija, je globinsko prežemanje sistema in ljudi, ki nimajo zavesti o tem, kaj se dogaja. Starejše generacije so zelo nestrpne in so hotele vse rešiti v treh dneh. To je večslojna borba, ki se ne more končati v nekaj mesecih," je jasna.

Finale, ki pooseblja spremembo: potujoča ljubezen od Novega Pazarja do Novega Sada

Spremenjeno Srbijo leto dni po zrušitvi nadstreška bi najbolje občutili, če bi lahko minulo sredo vsi bili v Čačku. Tam je bila skupina 14 študentov z državne univerze v Novem Pazarju, ki se je 16. oktobra peš odpravila na 340-kilometrov dolgo pot do Novega Sada. Tja bodo prišli tik pred 1. novembrom, ko bo v mestu velik komemorativni protest. Ujeli smo jih ravno, ko so se pripravljali, da iz Čačka krenejo proti Požegi. Kolona je stopala za avtomobilom užiških prostovoljcev, ki so na cesti skrbeli za varnost. Policija jim spremstva za razliko od nekaterih drugih podobnih akcij ni dodelila.

Po prvih nekaj minutah hoje se je med študenti razvil klepet, začele so padati šale in po cesti je odmeval njihov smeh. Ljudje v avtomobilih, kombijih in tovornjakih, ki so vozili mimo, so jim trobili, mahali in jih pozdravljali skozi okna. Nekateri so se ob cesti ustavili, jim stisnili roko in dali kakšen prigrizek. "Bravo, deco (Bravo, otroci)," so vzklikali domačini iz hiš in vrtov ob cesti. Študenti so vsakemu pomahali nazaj. Kdaj pa kdaj se je našel tudi kdo, ki je na kolono gledal z mrkim obrazom ali pa nergal za volanom, a navdušenje je prevladovalo.

"Na poti je fenomenalno. Presrečni smo," med hojo razlaga študent Inas Hodžić. Navdušeno mi pripoveduje o izjemnem gostoljubju ljudi, ki jih vsak večer nahranijo in jim priskrbijo prenočišče. "Mladi iz Novega Pazarja smo šli na pot in srečali ogromno ljudi in ogromno ljubezni. Vse si bomo zapomnili za vse življenje," razlaga, ko maha voznikom. V mestih, kjer prenočijo, jih vsak večer množično pričakajo z aplavzi, petjem in ognjemetom. "To, da nas toliko ljudi pričaka, da nas ljubeznivo pričakajo, da vidimo ljudi s solzami. Teh čustev se ne da opisati. To je sklop čustev, ki ustvarjajo neko novo, intenzivno čustvo," razlaga Hodžić.

Skupina 14 študentov je posebna tudi zato, ker prihajajo iz bošnjaške manjšine z jugovzhoda Srbije. Številni so muslimani. Le dan prej so jih provladna tabloidna trobila zato zmerjala s teroristi in islamisti, zaradi preseganja verskih razlik pa so jih, kot povedo, z izdajalci zmerjali tudi bošnjaški desničarji. "Vlade na Balkanu že desetletja vnašajo razdor in na podlagi nekih naših razlik ustvarjajo delitve. Mi to rušimo. Končno lahko vidijo, da nas ne morejo več deliti, kot so nas nekoč. Da narod ne bo več dovolil, da razlike med nami vplivajo na odnose. To jih tudi najbolj boli," je jasen Inas Hodžić. Kronski dokaz rušenja delitev? Študenti so na poti prespali v pravoslavnem samostanu, kjer so jim hrano pripravili skladno s pravili islama.

S fotografom Denisom Sadikovićem sva v treh urah, ki sva jih z novopazarskimi študenti preživela na cesti med Čačkom in Požego, začutila vso privlačnost in veličino tega gibanja, ki v zadnjem letu spreminja Srbijo. Videla sva, kako kolono skupaj vodita zastavi Srbije in bošnjaške manjšine, slišala navdušene pozdrave ljudi, začutila ljubezen in empatijo. Srečala sva moža, ki je napravil velik ovinek na svoji poti samo zato, da bi pozdravil študente in jim dal zastavo Novega Sada. Videla sva radost in veselje mladih nosilcev sprememb, ki ohranjajo jekleno osredotočenost in gledajo daleč v prihodnost.